Čistilo, ki škoduje

Trikloroetilen je kemikalija, ki se uporablja kot sredstvo za razmaščevanje kovin ali kot čistilo v kemičnih čistilnicah. Velja za rakotvorno spojino in je pomemben onesnaževalec voda. 

Najnovejše znanstvene ugotovitve ga povezujejo tudi z visokim tveganjem za pojav Parkinsonove bolezni. To so pokazale študije na 99 parih dvojčkov, ki zaradi velike genske podobnosti veljajo za idealne za oceno okoljskih dejavnikov tveganja. Dvojčki, ki so bili izpostavljeni trikloretilenu, so delali v avtomobilski industriji in v kemičnih čistilnicah ter so imeli več kot petkrat večjo možnost, da zbolijo za Parkinonovo boleznijo kot njihovi sorojenci, ki niso bili v stiku s to kemikalijo. Vsi dvojčki so bili moški, Parkinsonovo bolezen pa je imel ob začetku študije en dvojček.

Zeliščna zdravila so lahko tudi usodna

Avstralski forenzični patologi uporabnike zeliščnih zdravil opozarjajo, naj z uporabo le-teh ne pretiravajo. Obstaja zmotno prepričanje, da so zeliščni pripravki varnejši kot farmacevtska zdravila, svarijo. 

Vendar veliko zdravilnih rastlin v prodaji lahko vsebuje arzen, živo srebro in svinec, ki lahko v velikih koncentracijah povzročijo hude bolezni, poslabšajo obstoječe zdravstvene težave ali celo vodijo v smrt. Med možnimi stranskimi učinki so na primer odpoved jeter, ledvic in srca, motnje gibanja, mišična šibkost in epileptični krči. Do usodnih posledic pride lahko tudi ob sočasnem uživanju nekaterih zeliščnih zdravil in zdravil na recept. 

S posledicami takšne kombinacije povezujejo na primer Cushingov sindrom. Bolniki svojemu zdravniku pogosto ne povedo, da jemljejo naravna zdravila, ki so večinoma na voljo brez recepta. Znano je, da šentjanževka zmanjša učinkovitost varfarina ter povzroča vmesne krvavitve pri ženskah, ki jemljejo kontracepcijske tablete. Tudi ginko in česen lahko povečata tveganje krvavitev, če ju uživamo hkrati z zdravili proti strjevanju krvi. Olji boreča in svetlina znižujeta prag napadov pri epileptikih. Analiza 251 azijskih zeliščnih pripravkov je v 36 ugotovila prisotnost arzena, v 35 je potrdila živo srebro in v 24 svinec.

Inzulin uravnava sam sebe

Pri sladkorni bolezni tipa 2, katere pogostnost zaskrbljujoče narašča, hormon inzulin ne deluje dovolj učinkovito, da bi znižal koncentracijo krvnega sladkorja, bolnik pa ga tudi ne proizvaja dovolj. 

Ti dve stanji se običajno obravnavata ločeno, vendar iz centra za raziskave sladkorne bolezni Joslin prihajajo vesti, da sta med seboj tesno povezani. Poročajo o presenetljivem odkritju: inzulin je na modelu miši pozitivno uravnaval lastno proizvodnjo. To odkritje postavlja na glavo uveljavljeno prepričanje, da inzulin pri človeku zavira in ne spodbuja delovanje celic beta, ki ga proizvajajo, čeprav miši in človeka seveda ne moremo enačiti. Vendar so enako potrdili tudi nadaljnji preskusi na skupini človeških prostovoljcev. Vsem so najprej izmerili stopnjo izločanja inzulina v normalnih okoliščinah, nato pa so pod skrbnim nadzorom intravensko hkrati prejeli analog inzulina in glukoze. Po povečevanju količine glukoze so opazili, da je proizvodnja inzulina narasla v primerih, ko so v krvi že bile prisotne visoke koncentracije tega hormona. Uporabili so teste, ki so razločevali med analognim inzulinom ter tistim, ki ga proizvaja telo. Ko uživamo ogljikove hidrate, se le-ti razgradijo v sladkorje in te izločeni inzulin pošilja v telesne celice, ki jih porabijo kot gorivo. Sladkor je glavni signal, ki beta-celicam v trebušni slinavki pove, naj povečajo proizvodnjo inzulina. Pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 je ta proces moten.