Strihnin, glavni alkaloid strihnovca, je v Evropi sicer znan že od šestnajstega stoletja, ko so zdrobljena semena v Nemčiji pričeli uporabljati za iztrebljanje glodalcev. V odročnih krajih se je uporaba strihnina obdržala vse do danes in še vedno zaradi tega prihaja do naključnih zastrupitev. Strihnin je tudi priljubljena sestavina kriminalnih romanov, kjer se nesrečna žrtev po požirku viskija ali šampanjca (z dodanim strupom) zvija v smrtnih krčih.
Strihnovec (Strychnos nux vomica) je drevo, ki raste v južni Aziji, severni Avstraliji in na vmesnem otočju. Plodovi, podobni majhnim pomarančam, vsebujejo v beli pulpi od dveh do pet semen, podobnih okroglim gumbom. Semena merijo v premeru od 20 do 25 milimetrov, v sredini pa so rahlo vbočena. Vsebujejo alkaloide, med katerimi je največ strihnina.
Strihnin sta že leta 1819 prva izolirala Francoza Pelletier in Caventou. Rod Strychnos šteje okoli 50 vrst, ki uspevajo tudi v Afriki in Južni Ameriki. Izvlečke iz teh rastlin so domorodci stoletja uporabljali kot strupe za puščice, s katerimi so si priskrbeli hrano in se ubranili sovražnikov. 'Beli osvajalci' so bili pogoste žrtve tega neslišnega orožja, še posebno v Južni Ameriki. Tam so izvlečki iz strihnovcev sestavina znanega strupa za puščice, imenovanega kurare.
Zastrupitev s strihninom povzroči vzdraženje vseh delov osrednjega živčnega sistema, vendar ne zaradi neposrednega spodbujevalnega vpliva strihnina na živčno-mišično ploščico. Strihnin deluje bolj prefinjeno, vzdražnost živčnih celic nevronov poveča posredno, tako da zavira inhibicijo prek vmesnih živčnih vlaken v hrbtenjači, tako imenovanih internevronov, ki skrbijo za uravnavanje jakosti dražljajev med senzoričnimi in motoričnimi živčnimi vlakni. Strihnin zmanjša inhibitorni vpliv teh internevronov, zato so gibi, s katerimi se refleksno odzovemo na zunanje dražljaje, veliko močnejši, kot je to običajno. Ti so tako izraziti, de se pri hudi zastrupitvi telo ob najmanjšem zunanjem dražljaju (hrup, svetloba) sunkovito usloči, skeletne mišice udov se skrčijo (podobno kot pri tetanusu – tetanični krči), dihanje postane zaradi krča prsnih mišic in prepone oteženo in lahko preneha. Vsak zunanji dražljaj povzroči nov krč. Nižji odmerki, netoksični, pa povzročijo občutek napetosti v mišicah, povečan tonus, zato so strihnin včasih uporabljali kot tonik za 'doping' (hodci na dolge proge), pogosto so ga dajali tudi dirkalnim konjem.
Mehanizem delovanja strihnina temelji na zaviranju inhibitornega živčnega prenašalca glicina. Po zaužitju toksičnega odmerka strihnina najprej opazimo otrdelost vratu in obraznih mišic. Zelo hitro se pojavijo znaki povečane vzdraženosti – refleksnega odgovora na čutne dražljaje. Najprej so vidni v krču mišic iztegovalk, pozneje v močnem tetaničnem krču, ki telo zastrupljenca, ležečega na hrbtu, tako usloči, da se dotika tal le z lopaticami in petami. Vse skeletne mišice so v krču. Dihanje se ustavi zaradi krča prepone ter prsnih in trebušnih mišic. Ti krči so zelo boleči, zato je zastrupljenec v smrtnem strahu. Smrt je posledica paralize središč v podaljšani hrbtenjači zaradi pomanjkanja kisika. Človek ne preživi več kot dva do pet takšnih krčev, pogosto umre že v prvem, če je dolgotrajen. Zdravljenje mora biti zelo hitro in usmerjeno v preprečevanje krčev in ohranjanja dihanja. Smrtni odmerek strihnina je majhen in znaša približno 0,2 miligrama na kilogram telesne mase.
